Multikulturnost in predsodki so izzivi, s katerimi so se soočali v preteklosti in se soočamo še danes. S povezovanjem sveta in hitrim prenosom informacij je svet čedalje bolj prepojen s predsodki. Zato smo se trije učenci Osnovne šole I Murska Sobota, ki izstopamo iz povprečja slovenske družbe, odločili, da bomo raziskali, kakšna je stopnja predsodkov v našem razredu in kaj lahko naredimo, da jih zmanjšamo. V naši raziskovalni nalogi z naslovom Predsodki? Ne, hvala! smo najprej izmerili, kolikšna je stopnja nanizanih predsodkov, nato smo v okviru eksperimenta izvedli dejavnosti, s katerimi smo želeli zmanjšati stopnjo le teh. Obiskali smo romski muzej in romsko naselje Pušča, ogledali smo si film na temo problematike begunstva The Swimmers, obiskala nas je priseljenka iz Bosne in Hercegovine, ki nam je predstavila muslimansko vero in svojo kulturo, pripravili smo multikulturni bazar. Vse dejavnosti so pozitivno vplivale na zmanjšanje predsodkov med našimi sovrstniki. Naša raziskovalna naloga je lahko začetek uspešne zgodbe o izobraževanju mladih ljudi, da bi živeli v sožitju in sprejemanju drug drugega.
Celotno raziskovalno nalogo pa si lahko preberete v priponki. Za svojo raziskovalno nalogo smo na regijskem srečanju mladih raziskovalcev prejeli srebrno priznanje.
Mladi raziskovalci: Jana, Aljaž in Nejra
0Raziskovalna naloga OŠ I Murska Sobota – Predsodki
Dan 1: Bergamo, Piacenza
Na našo predzadnjo mobilnost se je odpravilo 5 učenk in dva učitelja spremljevalca. Potovanje se je začelo že v soboto, ko smo pozno zvečer prispeli v Bergamo, kjer smo tudi prespali. Nedelja je bila namenjena raziskovanju lepega starodavnega mesta Bergama, skupaj s Portugalci. Mesto je sestavljeno iz dveh delov: Città Alta (gornji del mesta), srednjeveško mesto na vrhu hriba, ki ga obkrožajo kiklopski zidovi iz 16. stoletja in Città Bassa (spodnji, sodobni del mesta). Oba dela mesta sta povezana z vzpenjačo/ žičnico, cesto in pešpotjo. Ob 17:00 uri pa smo se z vlakom odpravili v Piacenzo, mesto, kjer so nas počakali gostitelji. In začelo se je… velika pričakovanja, strah, negotovost, vprašanja… Ampak kaj kmalu so bili v našo WhatsApp skupino poslani samo lepi, pozitivni občutki in topel sprejem v družine.
Dan 2: Piacenza/ San Nicolo
Prvi skupni dan smo dopoldan preživeli v šoli San Nicolo. Uraden začetek je bil nekoliko kasneje, kot so učenci prispeli v šoli in kaj kmalu smo ugotovili, da smo res v Italiji, kjer je marsikaj zapleteno, počasi, a brez velikih organizacijskih presežkov, kjer se je nemalokrat potrebno sam znajti. In velika večina ne govori angleško, so pa posebno iznajdljivi s prevajalnikom. Po prihodu smo se udeležili glasbene delavnice, kjer smo peli in plesali, po odmoru pa smo bili pri pouku. Obiskali smo pouk dramatizacije, glasbe in še kaj. Popoldan smo preživeli vsak po svoje. Naši gostitelji so nas peljali v mesto, kjer smo raziskovali pomembne kotičke mesta ali samo pohajkovali.
Dan 3: Piacenza/ San Nicolo
Učenci so od prve ure spremljali pouk na šoli, v razredu svoje gostiteljice. O poteku in vzdušju v razredu imajo različne poglede. Ob prihodu še ostalih gostov, smo obiskali prvo delavnico in sicer smo bili v kemijskem laboratoriju, kjer smo se ukvarjali z različnimi snovmi in s pomočjo indikatorjev določevali bazičnost oz. kislost snovi. Sodelovali smo v delavnici, kjer smo s pomočjo LEGO kock sestavljali različne modele in spoznali, kako raste rastlina – solata v za to namenjenem okolju. Kosilo smo opravili v šolski jedilnici. Zanimivo je bilo, da smo dobili makarone s sirom kot predjed in nato še krompir z ribo in zelenjavo. Pri kosilu smo tudi opazovali, kako poteka kosilo in ugotovili, da je veliko odpadne hrane in učenci ne pospravljajo za sabo.
Popoldan smo opravili pohod do reke Pad, ki teče po široki Padski nižini ter reševali naloge, ki so temeljile na poznavanju Italije in Piacenze. Danes je bila priložnost sprehoda zaradi sončnega vremena, saj je v četrtek napovedano poslabšanje vremena.
Pozni popoldan in večer smo preživeli v krogu gostujoče družine ali pa se odpravili na obisk.
Dan 4: Verona, Sirmione
Dan smo preživeli izven Piacenze. Obiskali smo večje mesto Verono, kjer je že danes mrgolelo turistov. Najprej smo obiskali Arena di Verona, rimski amfiteater na trgu Piazza Bra, zgrajen leta 30 našega štetja. Uporablja se še danes in je mednarodno znan po velikih opernih predstavah, ki jih prirejajo v njem. Je ena najbolje ohranjenih antičnih struktur te vrste. V antičnih časih je bila arena primerna za skoraj 30 000 ljudi. Na odru za koncerte in operne predstave je na voljo največ 22.000 sedežev. Nato pa smo se sprehodili po starem delu središča do dvorišča z znamen. itim Julijinim balkonom, ki se nahaja v bližini Piazza Erbe. V atriju, pred Julijino hišo stoji tudi njen kip, ki naj bi prinašal srečo, zato je tudi najbolj oblegan (prsa se najbolj bleščijo, kajti srečo prinaša ravno ta del 🙂
Po kosilu – testenine na več načinov, pa smo obiskali mestece Sirmione ob Gardskem jezeru, ki leži na majhnem ozkem polotoku. Znano je po termalnih kopališčih in srednjeveškem gradu Rocca Scaligera s pogledom na jezero. Arheološko najdišče Grotte di Catullo, ki leži na koncu polotoka, obsega rimsko vilo, muzej in oljke. Tik pod ruševinami je skalnata plaža JamaicaSprehod po mestu, okus sladoleda in vožnja s čolnom so zaključili naš dan.
Dan 5: Piacenza/ San Nicolo
Četrtek smo preživeli na šoli, ampak na primarni, ki je nedaleč stran od šole višje stopnje. Šola je novejša, moderna, ki jo obiskujejo učenci od 1. do 5. razreda. Po odmoru smo lahko bili pri pouku matematike, angleščine in predmeta, kjer so se pogovarjali o aktualnem 25. aprilu – prazniku osvoboditve. Popoldan smo igrali odbojko in spoznali zanimivo igro z jajcem. Vprašanja so bila zastavljena preko aplikacije Kahoot. Ob vsakem pravilnem odgovoru je bil pridobljen en pripomoček/ sredstvo ((list papirja, plastični kozarec, lepilni trak…), iz katerih smo naredili padalo, v katerega je bilo dano jajce, spuščeno iz 2. nadstropja in je padalo pristalo tako, da se jajce ni zlomilo. Seveda, naši ekipi je uspelo – jajce je ostalo celo.
Večere preživljamo v družini, ali gremo na obisk ali se družimo s prijatelji.
Dan 5: Grazzano Visconti, Bobbio
Zadnji dan smo se odpravili nedaleč stran od mesta. Ogledali smo si srednjeveško naselje Grazzano Visconti in se sprehodili po njem. Nato pa smo se odpeljali še do manjšega kraja, Bobbia, kjer smo preživeli ves popoldan. V majhnem mestecu, ki se nahaja v dolini reke Trebia smo si ogledali most Gobbo ter se sprehodili po njem. Sprehodili smo se po ozkih ulicah mesta, obiskali opatijo, si privoščili kavo ter kupili razne spominke. Skratka popoldan je hitro minil. Zvečer smo imeli skupno večerjo, kjer smo dobili potrdila o sodelovanju.
Dan 6: Milano
Prišel je dan odhoda. Zjutraj so tekle krokodilje solze, v upanju, da se še vrnejo. Let smo imeli v Zagreb zvečer. Tako smo imeli celotni dan za obisk prestolnice mode, Milana. Dnevi dizajna so privabili veliko število ljudi, tako da smo se težje premikali po ulicah mesta. Obiskali smo milansko katedralo, galerijo, opero in še kaj. Proti večeru smo se z avtobusom vrnili v Bergamo. Domov smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah.
Izkušnje udeleženk na mobilnosti: https://wakelet.com/wake/RiVSYZz6JlJnZzidfY6BP
Monika Krančič, koordinatorica projekta
Izobraževanje v enem najbolj zaželenih izobraževalnih sistemov v Evropi
Pilot je napovedal pristanek letala v Helsinkih. Takrat pogledam skozi okno – vse belo. Zaradi naših spomladanskih temperatur nisem verjela, da bom še videla sneg. Mraz, veter in sneg so me pričakali v severno-evropski prestolnici Helsinki. Udeležila sem se seminarja v organizaciji Europass Teacher Academy na temo “Competencies and Awareness for a Multicultural Classroom” od 5. do 11. marca. Helsinki, mešanica kulture na severu, kjer ne pričakuješ toliko različnih ljudi in kultur, kot jih je v resnici. Obljubljena dežela za vzhodnjake, kot tudi za prebivalce bivše Sovjetske zveze, kjer marsikdo najde priložnost za zaposlitev in preselitev na sever, pa naj bo iz Kazahstana ali Mongolije oz. od vsepovsod. Utrip mesta sem spoznala ob prihodu in kar hitro sem ugotovila, da vsi govorijo poleg finščine in švedščine še angleško. Čeprav veljajo Finci za zelo nekomunikativne, so vedno pripravljeni pomagati, kar sem spoznala na lastni koži.
Že prejšnji dan sem si ogledala kraj seminarja, samo da ne bi zamudila. V skupini smo bili udeleženci iz Nemčije, Slovaške, Grčije in Španije in seveda jaz iz Slovenije, predavateljica Irena pa je po rodu Albanka. Ravno prav za obravnavano temo, s katero se nas je ukvarjalo 13 udeležencev. Že na začetku smo ugotovili, da smo na Finskem, kjer ni akademskih četrt, da je potrebno biti točen in da se lahko seminar podaljša za kar nekaj časa. Glavne teme našega seminarja so bile kreativno učenje, kjer smo si izmenjali nove ideje, se prepričali, da si lahko pridobimo izkušnje od drugih in iz njih kreiramo svoje, saj je delitev in izmenjava le-teh zlato. Hkrati smo spoznavali nove kulture in si izmenjali stališča, mnenja in spoznanja ter na ta način, s pomočjo različnih metod spoznali življenje nas udeležencev. Spoznali smo modele interkulturnih kompetenc, orodja za razširjanje le-teh ter velikost različnosti: Srečali pa smo se tudi z različnimi orodji za uporabo IKT tehnologije, s katerimi lahko premostimo medkulturne razlike. Spoznali smo različne izobraževalne sisteme (držav udeleženk), šole, na katerih smo zaposleni in se preko različnih aktivnosti tudi spoznavati. Organizirano je bilo tudi vodenje po mestu in v bližnjo okolico. Popoldneve smo preživljali skupaj, si ogledali bližje otoke, se sprehodili po zamrznjenem morju, obiskali kulturne znamenitosti, se preizkušali v teku na smučeh, brali v fenomenalni helsinški knjižnici, preizkušali finsko hrano, bili v finski savni, nekateri so si ogledali hokejsko tekmo ter obiskali severne jelene.
Nova spoznanja in znanja so vsekakor dobrodošla, sem pa ponosna nase, saj kaj hitro ugotoviš, da pri nas v Sloveniji ni tako slabo in takrat se zaveš, kaj imamo. Z udeleženci smo ostali v stiku, seveda, saj smo spoznali nova orodja in možnosti nadaljnjega sodelovanja. Ohranjati stike pomeni biti odprt za druge kulture in sprejemati drugačnost, tako kot drugi sprejemajo nas.
Monika Krančič
Na našo šolo se je v tem šolskem letu vpisala učenka iz Bosne in Hercegovine, ki že na prvi pogled izstopa iz povprečja naše šole. Učenka Melika, ki obiskuje 8. razred, je namreč glede na običaj svoje vere zakrita z ruto, ki se v muslimanskem svetu imenuje hidžab. Zaradi svoje drugačnosti smo se odločili, da jo povprašamo, ali bi nam s svojo mamo predstavili svojo kulturo, vero in položaj ženske, do katere imamo večkrat predsodke.
Na povabilo se je gospa Mihada Rožnjaković prijazno odzvala. Njena pripoved je bila v bosanščini, ki smo jo večinoma razumeli, veliko pa sta nam pojasnili učiteljici. Gospa Mihada je po poklicu učiteljica, ampak svojega poklica zaradi neznanja slovenščine ne more opravljati. Predstavila je državo od kod prihaja in kaj so največje zanimivosti, kot so kulinarika, kulturne in naravne znamenitosti. Izvedeli smo, da je Bosna in Hercegovina zelo narodnostno in kulturno mešana država, kar se pozna tudi na njenih prebivalcih. Gospa Mihada je večkrat poudarila, da ji je bilo v Bosni in Hercegovini zelo lepo, ampak želja bo lepšem življenju je njeno družino vodila v Slovenijo. Pravi, da se pri nas dobro poučiti in se ne sooča s predsodki.
Poudarila je, da je Bosna in Hercegovina država z bogato zgodovino in bilo je kar nekaj dogodkov, ki so prebivalce Bosne trajno zaznamovali. Vojne na Balkanu, ki so potekale v devetdesetih letih se spomni še sama, prav tako genocida v Srebrenici. Kljub temu da so doživeli marsikaj hudega, se preprosti prebivalci Bosne in Hercegovine trudijo, da bi sprejemali drug drugega. Neprijetni spomini naj ostanejo v opomin, da se takšni dogodki več ne bi ponovili, a v prihodnost morajo gledati optimistično in z dobršno mero sprejemanja drug drugega.
V razredu se je pojavilo vprašanje o muslimanski veri in zakrivanju žensk. Predvsem dekleta so zanimala pravila glede nošenja hidžaba. Gospa Mihada nam je razložila, da je 1. februar mednarodni dan hidžaba in vsa dekleta, ki v tem letu dobijo prvič menstruacijo si na ta dan nadenejo ruto. Razložila nam je, da se ženske zakrivajo pred drugimi, predvsem moškimi, medtem ko so doma brez rute, prav tako pred ožjim sorodstvom in drugimi ženskami. Dekleta je zanimalo, ali imajo kakšno kazen za ženske, ki se razkrijemo pred drugimi moškimi. Gospa Mihada nam je razložila, da ne.
Povedala nam je tudi, kakšna je razlika med hidžabom, ki zakriva le glavo in burko, ki je enodelna obleka, ki ženske v celoti zakriva, prav tako so s tančico zakrite tudi oči. Pravi, da v veliki večini burke nosijo ženske v vzhodno – islamskih državah in so izjemno kontroverzna in stroga oblika islama, za katerega je potreben dober finančni položaj, saj so v tem primeru ženske javno povsem ločene od moških.
Naše druženje se je prehitro končalo, saj smo imeli še kar nekaj vprašanj, na katere nam je kasneje odgovoril učenec Amel, ki je prav tako priseljenec iz Bosne in Hercegovine. Učence je zanimalo, ali lahko pride do mešanega zakona. Amel nam je razložil, da lahko, ampak da se priporoča, da v tem primeru pride tudi do menjave vere. Predavanje je bilo zelo zanimivo, saj smo tako kulturo spoznali iz prve roke, zato bomo predlagali, da bo v prihodnje takšnih učnih ur še več.
Nejra Mandžuka
Med zbiranjem predsodkov pri devetošolcih smo ugotovili, da se jih zelo veliko navezuje na Rome, ki so bili pri zapisu največkrat poimenovani s Cigani.
Prijetni sprehod do naselja pri učencih ni vzbujal neodobravanja. Bolj kot nejevoljni so bili radovedni, saj jih je bila večina takšnih, ki so se v romsko naselje odpravili prvič. Naša pot nas je najprej vodila do romskega muzeja, kjer nas je sprejel gospod Štefan Cener. Najprej nam je povedal, da je njegov muzej dobro obiskan tudi z obiskovalci iz tujine. Pokazal nam je del stalne zbirke in pojasnil slab položaj Romov, predvsem v preteklosti, ko je bila med njimi stalno prisotna revščina. Danes pravi, da je drugače predvsem pri tistih družinah, ki so večinoma zaposlene v sosednji Avstriji. Se pa romska naselja razlikujejo po svoji razvitosti. Pušča sodi med bolj razvita naselja, kar je vidno tudi po gradnji hiš.
Nato smo se vrnili nekoliko v zgodovino. Romi so se na območje Prekmurja naselili iz smeri Madžarske že stoletja nazaj. Njihova pradomovina je Indija, so nomadsko ljudstvo, ki se je v preteklosti veliko selilo, kar je se je poznalo tudi na njihovem načinu življenja. Romsko naselje Pušča je staro dobrih 110 let, muzej pa hrani bogato zbirko slikovnega gradiva različnih dejavnosti s katerimi so se Romi večinoma ukvarjali.
Gospod Cener je povedal, da so bili njegovi predniki predvsem glasbeniki in da imajo Romi glasbo v krvi. Ponosno nam je pokazal cimbale, ki jih je sam restavriral. Opiše nam tipične romske dejavnosti, s katerimi so se nekoč preživljali. Romi so bili brusilci nožev, glasbeniki, kovači, večkrat pa so karavano Romov spremljale tudi vedeževalke. V muzeju so razstavljeni eksponati, ki te poklice prikazujejo.
Po ogledu muzeja nas je gospod Cener spremljal še del poti. Ob prijetnem pogovoru je bil kritičen do vseh Romov, ki izrabljajo sistem in namesto da bi delali, sedijo doma in tarnajo nad svojim položajem. Pokazal nam je zaselek v z lepo urejenimi hišami in povedal, da tukaj živijo le njegovi sorodniki, ki so si delo poiskali v tujini. Kljub temu nas je opomnil, da se včasih počuti diskriminiranega, ampak je tega manj kot v preteklosti.
Eden izmed predsodkov, ki smo ga zasledili, je bil, da Romi živijo v slabo urejenih hišah, zato smo se podali na učni sprehod skozi naselje. Naša vodiča Leandro in Aljaž sta nas najprej popeljala mimo vrtca, ki ga obiskujejo tako romski kot neromski otroci. Pokazala sta nam, kje živijo sovrstniki, ki jih poznamo, nato smo se ustavili pri lepo urejenem gasilskem domu. Sprehodili smo se mimo zelo lepih in urejenih hiš, ampak med njimi niso manjkale tudi takšne, ki bi bile primerne le še za rušenje. S sošolci smo ugotovili, da je naselje lepo urejeno in se še razvija. Prav tako je lepo vidno, da so hiše pri Romih, ki so zaposleni, lepo urejene in so na to tudi zelo ponosni.
Obisk romskega muzeja in učni sprehod po romskem naselju Pušča sta bila zelo poučna. Ko smo se vračali proti šoli, smo se s sošolci pogovarjali o občutkih in večina je povedala, da je bila v naselju prvič in da si sploh niso predstavljali, da je tako dobro urejeno. Presenetilo pa jih je tudi nekaj hiš, kjer je že na zunaj razvidna stiska ljudi, ampak teh je bilo zelo malo. Romi so po svoji naravi nomadsko ljudstvo, ki je drugačno od našega in s tem obiskom smo sovrstnikom želeli pokazati, da nas različnost lahko le zbližuje. Če njihovo kulturo spoznamo, se predsodki zmanjšajo ali jih sploh ni.
Aljaž Kontrec Horvat
V predprazničnem času je na naši šoli navada, da se odvija prireditev, na kateri vsako leto zbiramo sredstva za šolski sklad. V letošnjem letu smo predlagali, da bi na bazarju sodelovali tudi mi in tako pripravili multikulturno prireditev. Na bazarju s prireditvijo so sodelovali starši učencev, ki prihajajo iz drugih kultur. Tako smo pripravili stojnice, na katerih so se skozi kulinariko predstavili predstavniki Severne Makedonije, Bosne in Hercegovine, Srbije, Slovenije in romske skupnosti.
Stojnica, ki so jo pripravili predstavniki iz Bosne in Hercegovine, je ponujala tradicionalne jedi, kot so: burek, hurmašice, tufahije, piškote, burek in pite z različnimi polnili. Mame naših učencev so bile zelo ponosne, da so lahko sodelovale in da smo oz. so učenci lahko predstavili svojo kulinariko, zato so se za ta dogodek še posebej potrudili. Obisk pri stojnici je bil zelo množičen, prav tako je večina obiskovalcev prepoznala jedi, ki smo jih ponujali. Na stojnici Severne Makedonije smo lahko poizkusili domač ajvar, pito iz domačega ovčjega sira, piškote, pecivo iz koruzne moke … Severno Makedonijo sta predstavljali Jana in Ikra, ki sta stojnico dobro založili, ampak ob koncu so ostale le drobtinice.
Na bazarju so bili zastopani tudi etnična skupina Romov in Srbija. Fantje so skrbeli za dobro vzdušje na stojnici. Aljaž in Leandro sta ponujala tipični romski kruh, ki ga običajno ponudijo k enolončnici, medtem ko nam je Marko ponujal tipične srbske jedi, s svojo mamo je pripravil domače uštipce, koruzno sladico po receptu svoje prababice in sladke piškote. Fantje so z veseljem obiskovalcem pojasnili in predstavili njihovo kulturo skozi kulinariko.
Poleg multikulturnih stojnic pa smo predstavili še domačo slovensko kulinariko, ki so jo pripravile naše devetošolke ob pomoči svojih staršev in starih staršev. Multikulturni bazar je bila odlična priložnost, da so, ne samo naši sovrstniki, ampak vsi udeleženci spoznavali različne kulture preko kulinarike, preko plakatov, ki so jih na stojnicah predstavili posamezni učenci. Odzivi na multikulturni bazar so bili zelo pozitivni, kar se je videlo ob gneči ob stojnicah. Pozitivni odziv je bil tudi pri mlajših otrocih, ki so spraševali po jedeh, ki so jih z veseljem okušali. Starejši obiskovalci pa so spraševali po receptih in načinu priprave jedi, ob tem se je porodila ideja, da bi lahko v prihodnje pripravili še kakšne kuharske delavnice, kjer bi te jedi pripravili.
Po našem mnenju je bil naš cilj, da različne kulture, ki jih imamo na naši šoli, spozna širši krog obiskovalcev, dosežen. Glede na povratne informacije in pogovor z udeleženci lahko ocenimo, da so jim tovrstni dogodki všeč, prav tako je prireditev imela velik pozitivni učinek na vse nas.
Jana Trajanovska
